14. navadna nedelja

14. navadna nedelja

Sveta OLGA KIJEVSKA goduje 11. julija, ker je leta 969 na ta dan umrla. Patriarh Fotij, povzročitelj prvega razkola v letu 867, je prvi poročal, da so v Rusiji delovali grški misijonarji. Ni jim pa uspelo vzhodnih slovanskih dežel pridobiti za Kristusa. Ostale so poganske skoraj do srede 10. stoletja in niti velika prizadevanja kneginje Olge v letih 945-952 niso mogla zlomiti njihovega odpora. Olga je prosila za misijonarje tudi na Zahodu.  Še to ne smemo pozabiti: v njenem času so v prestolnico Kijev že mogli prodreti spisi ohridske šole učencev sv. Metoda, ki so bili v službi vesoljne Cerkve. Šele ti spisi so omogočili sprejem krščanstva pri vzhodnih Slovanih.

Olga je bila gotovo hči kakega normanskega velikaša. Njeno ime kaže na njen varjaški rod. Varjagi ali Vikingi (normansko pleme) so pod vodstvom kneza Rustika v 9. stoletju združili slovanske skupine: Slovanov ob Novgorodu, Poljanov in Drevljanov okrog Kijeva in Severjanov ob Dnjepru v enotno državo. Olga se je že zelo mlada  poročila s tedanjim knezom Igorjem leta 903. Igor je utrjeval državno oblast. Zato so ga Drevljani leta 945 ubili. Olga, takrat še poganka, je prevzela v svoje krepke roke vodenje države.  Želela je utrditi državo z nepristransko pravičnostjo in si pridobila ljudstvo s tem, da je uspešno krotila samovoljo boljarov. Spoznala je, da ji more k zboljšanju nravnosti in reda največ pomagati krščanska vera. Že kot vdova se je dala krstiti po treznem in modrem preudarku. Krstil jo je njen kaplan Gregorin. Leta 957 je z velikim spremstvom obiskala Carigrad, kjer so jo kot krščansko vladarico sprejeli z največjim sijajem. Obrnila se je tudi na nemškega cesarja Otona I., da bi ji poslal nekaj misijonarjev. Ko je sinu Svjatoslavu leta 962 izročila vlado, je ohranila velika posestva in je iz teh sredstev postavila cerkvi sv. Trojice v Pskovu in sv. Sofije (Modrosti) v Kijevu. Po krstu je docela spremenila svoj značaj. Prej večkrat nasilna in oblastna je postala blaga do drugih in ostra le do sebe. Priznavala je, da ji je Bog s krstom izkazal veliko usmiljenje in je sedaj dolžna  biti pričevalka Božje ljubezni do ljudi. Tako je njena zvestoba Kristusu postala najboljše priporočilo za sprejem krščanstva v Kijevski kneževini. Ruski koncij je leta 1574 sv. Olgo  imenoval »apostolom podobno«.(Leto svetnikov 3, str. 159 Mohorjeva družba Celje 2000)    

Danes ob 17.oo pa le pojdimona  tradicionalno srečanje Slovencev k Mariji ter k svetima blagovestnikoma Cirilu in Metodu na Vejno! 

Pokažite hvaležnost do svojih rajnih in radi naročajte svete maše zanje! Saj to je največ, kar jim  moremo in lahko damo. 

 

KOTIČEK ZA SVETO MAŠO.

Takšna subjektivna in eksistencialna razsežnost evharistične navzočnosti ne izničuje objektivne navzočnosti, ki prihaja pred človekovo vero, nasprotno, predpostavlja jo in ji daje vrednost. Luter, ki je tako zelo poveličeval vlogo vere, je tudi eden od tistih, ki so najodločneje zagovarjali nauk o stvarni Kristusovi navzočnosti v oltarnem zakramentu. Med razpravo z drugimi reformatorji o tej temi je neutrudno z različnimi besedami vedno znova poudarjal prav ta pojma: »Teh besed: ‘To je moje telo,’ ne moremo razumeti drugače kakor tako, kot zvenijo. Torej morajo drugi dokazati, da tam, kjer beseda pravi: ‘To je moje telo,’ ni Kristusovega telesa. Nočem poslušati razlag, ki slonijo na razumu. Spričo tako jasnih besed ne sprejemam vprašanj; zavračam razmišljanje in zdrav človeški razum. Snovne dokaze, geometrična dokazovanja: vse to odločno zavračam. Bog je nad vsako matematiko, in z osuplim spoštovanjem je treba občudovati Božjo besedo.« (R. Cantalamessa: Evharistija, naše posvečenje. Ljubljana 2004 str. 127-l128)