Življenjepis

Ivan Tul se je rodil 2. julija 1877 v ugledni kmečki družini – pri Gućetovih. Poslali so ga v gimnazijo v Trst. Da so bili stroški manjši, je stanoval v škofijskem konviktu v ulici »della Cattedrale« (1890-98). Po maturi je stopil v centralno semenišče v Gorici (1898-1902) in bil posvečen 14. julija 1901, torej pred zaključkom študijev. Služboval je najprej en mesec kot kaplan v Predloki, od septembra 1902 pa je bil začasni prefekt v škofijskem konviktu, nato tajnik novega tržaškega škofa Frančiška Nagla do 1906 in kaplan pri Novem sv. Antonu. Potem je študiral na Dunaju (1910- 12) in doktoriral 1913.

V goriškem semenišču je poučeval moralno teologijo že leta 1912 kot suplent, 1914 pa je postal redni profesor.

Začela se je prva svetovna vojna in dr. Tul je služil kot mornariški kurat v Pulju (1914-18). V tej službi je moral spremljati na morišče Nazaria Saura. Ko je obsojenec vzklikal iredentistična gesla Italiji, ga je duhovnik Tul skušal preglasiti z glasno molitvijo. Zato so mu italijanski nacio- nalisti hudo zamerili, da so mu pozneje povzročali določene težave v službi.

Od leta1922 do upokojitve 1947 je poučeval v semenišču v Gorici moralko, cerkveno umetnost in deželne jezike (slovenščino, hrvaščino in italijanščino). Od leta 1923 je bil spiritual, vendar je moral na fašistično zahtevo to službo zapustiti in se tudi izseliti iz semenišča. Od tedaj je bival pri usmiljenih bratih v Gorici, kjer je bil nekaj let dušni pastir za bolnike. Tedaj je opravljal tudi službe prosinodalnega izpraševalca, škofijskega cenzorja in asesorja cerkvenega sodi- šča. Od leta 1936 je bil monsinjor. Zadnja leta ga je mučil sklepni revmatizem, da je bil dolgo priklenjen na posteljo. Umrl je 26. januarja 1959 in je pokopan na mačkoljan- skem pokopališču, kjer počiva ob svojih starših in drugih bližnjih sorodnikih.

 

Msgr. Ivan Tul  –  spominska knjižica.

Shranijo v PDF formatu. (2.MB)

 

DR. IVAN TUL
Nekaj odmevov od tu in tam 

Naš rojak dr. Ivan Tul-Gućetov je vreden, da se ga Mačkoljani spomnimo s ponosom in hvaležnostjo. Žal ga premalo poznamo. Domačini, ki so ga osebno poznali, so po večini že odšli v večnost ali so že zelo ostareli. Nekateri zdaj že pokojni sovaščani so mi znali povedati, da je »g’spud Gućo« za kratek čas upravljal tudi osapsko župnijo sv. Tomaža in ob tem tudi podružnico sv. Jerneja , se pravi svojo rojstno vas Mačkolje. Pomnili so, kako je tedaj učil cerkvene pevce novih pesmi. Osebno gospoda Tula nisem poznala. Spominjam se pa, da smo že otroci po odprtih oknih njegove hiše ugotavljali, kdaj je »g’spud Gućo« doma na počitnicah. Kakor mi je znano, je po navadi v času počitnic v rojstnem kraju maševal vsak dan v domači cerkvi že pred zoro. Stregel mu je brat Tone.
Ko so Nemci požgali vas 2. oktobra 1943, je pogorela tudi nova in lepa »Gućetova šiša«. V plamenih so izginile njegove številne dragocenosti, spominski predmeti in bogata knjižnica. Po tej nesreči se profesor Tul ni več vračal rad domov.
Ob 30-letnici smrti dr. Ivana Tula je PD Mačkolje dostojno počastilo njegov spomin z bogatim kulturnim programom, s primerno razstavo in z govori prof. Martina Jevnikarja in dr. Antona Požarja (tedaj profesorja v semenišču v Vipavi). To se je zgodilo 22. januarja 1989.
V verskem tedniku Družina (Ljubljana, 9. avgusta 1981) beremo, da se je dr. Ivan Tul odlikoval med duhovniki, ki so na Primorskem v prvi polovici 20. stoletja spoznali moč in pomen tiskane besede za verski in nravni dvig Slovencev na skrajnem robu narodnostnega ozemlja na zahodu. Tega plemenitega moža je krasilo kar nekaj odličnih čednosti: bil je velik Marijin častilec, pospeševatelj Marijinih družb, navdušen in plodovit šmarničar ter velik prijatelj trpinov in bolnikov.

 

Pokopan v Mačkoljah

Po končani pogrebni sv. maši in pred prenosom trupla dr. Ivana Tula iz domače cerkve na pokopališče mu je v slovo spregovoril sobrat in prijatelj, danes svetniški kandidat dr. Jakob Ukmar:

2»Na željo mojih duhovnih sobratov spregovorim nekaj besed ob tej žalostni priliki, ko spremljamo telesne ostanke preč. g. prof. Dr. Ivana Tula, da jih položimo v domačo zemljo, kjer naj čakajo na častito vstajenje.
Lahko si mislite, da ni prijetna naloga govoriti pri pogrebu svojega sošolca, s katerim sva si bila dobra prijatelja celih 68 let. Bilo je leta1890, ko sva se v prvem gimnazijskem razredu seznanila. On je prihajal vsak dan iz Mačkolj dolgo pot do Star. Sv. Antona, kjer je tedaj stala c.in kr. Državna gimnazija; jaz sem pa prihajal doli iz Opčin. Potem sva skupaj sedela na šolskih klopeh osem let v Trstu in štiri leta v Gorici, dokler sva končala bogoslovne študije. Kot duhovnika sva imela vsak svojo pot v dušnem pastirstvu, ostala je pa vedno prijateljska vez do konca, saj sva se še pred tremi tedni prijateljsko pogovarjala v tisti samotni špitalski celici, ki je bila toliko let borno stanovanje tega dobrega duhovnika in tega velikega trpina.
Pokojnega gosp. profesorja ste skoro vsi osebno poznali in v našem tedniku ste brali podatke o njegovem življenju in delovanju. K tem podatkom skoro ne bi znal kaj pristaviti. Če rečem, da je bil naš pokojni gosp.Ivan dober duhovnik in velik trpin, sem menda vse povedal.

2Da, dober duhovnik. To je velika reč, ker se res veliko zahteva, da je kdo vsestransko dober duhovnik. Ni dovolj, da je osebno čist in neomadeževan, treba, da je tudi v dušnem pastirstvu ne le požrtvovalen, ampak tudi moder, previden, zmeren ter skrajno potrpežljiv. In končno, kar še največ velja, da ne išče sebe, temveč edinole slavo božjo po rešitvi duš, za katere se žrtvuje. Ta ideal dobrega duhovnika je pokojni gosp. profesor prakticiral vsa dolga leta svojega duhovniškega življenja. Kar se je Bogu in vsem dobro mislečim najbolj dopadlo, to je bilo tisto njegovo ponižno in tiho delovanje. Nikdar ni trobental okoli sebe, kaj je že vse storil. Nič visokega, nič profesorskega, nič učenjaškega ni bilo v njegovem delovanju, ne v dušnem pastirstvu, ne na profesorski stolici, ne na literarnem polju. Samo pri Bogu je zapisano, koliko ur, koliko dni in let je pokojni gospod prečepel v spovednici pri Sv. Antonu v Trstu in pri Sv. Ignaciju v Gorici. In samo Bog ve, koliko duš je pri tem spovedniku zadobilo odpuščanje grehov, dušni mir in navodila za pravilno življenje. – Ljubi verniki! Hvala Bogu za sveto spoved; ta je poleg presv. Evharistije največji, prav velikonočni dar od smrti vstalega Zveličarja. Visoko jo cenite in nikdar je ne zanemarite.
Pokojni gosp. profesor ni bil samo dober duhovnik, ampak tudi velik trpin. Okusil je veliko notranjega trpljenja ob času političnega preganjanja in veliko telesnega gorja, ko ga je ljubi Bog za dolgo vrsto let priklenil na posteljo, kjer je ležal ves zlomljen od grozne bolezni. Dostikrat sem bil v teh letih pri njem, pa nisem nikdar slišal niti besedice pritožbe iz njegovih ust. Tiho, vdano je pil iz britkega keliha, ki mu ga je bil Gospod pripravil. – Sv. ap. Pavel je v enem svojih listov zapisal veliko misel, ko pravi, da on s trpljenjem na svojem telesu dopolnjuje, kar še manjka Kristusovim britkostim za njegovo Cerkev (Col 1, 24). Kakor bi hotel reči: v načrtu božjem je, da mora Kristus nadaljevati svoje trpljenje za božje kraljestvo na zemlji do konca dni. Ker pa Kristus v svojem poveličanem telesu ne more več trpeti, zato nadaljuje to trpljenje v svojem skrivnostnem telesu, ki ga tvorijo božji izvoljenci v njegovi sveti Cerkvi. – Tak izvoljenec božji je bil pokojni gosp. profesor, ki je res dopolnjeval na svojem telesu , kar je še manjkalo Kristusovim bridkostim za njegovo Cerkev. S tem svojim vdanim trpljenjem je storil za rešitev duš več kot z vsem svojim prejšnjim duhovniškim delovanjem.
Bog daj nam vsem potrebne milosti, da bi mogli sprejemati trpljenje iz božjih rok, kakor ga je sprejemal ap. Pavel, kakor so ga sprejemali vsi božji izvoljenci in med njimi naš dragi pokojni gospod Ivan.
Pospremimo zdaj njegove telesne ostanke k zadnjemu počitku, pa ostanimo z njim združeni v molitvi, da bomo z njim združeni v večni blaženosti.«

 Nabožni pisatelj in pesnik

 

3

Profesor Martin Jevnikar piše v Koledarju GMD 1990 o dr. Ivanu Tulu sledeče:

»Med slovenske verske in nabožne pisce se je dr. Ivan Tul zapisal z debelimi črkami. Ni pa še dobil tisega priznanja in mesta, ki si ga je zaslužil. Zgodaj je spoznal, da je v modernih časih tiskana beseda zelo važno orodje in orožje za obrambo vere in resnice pa tudi slovenskega jezika in narodne zavesti. In ker je bil teološko izredno izobražen in razgledan ter v stalnem stiku z bogoslovci, duhovniki in verniki, se je posvetil predvsem nabožnemu slovstvu. Bil pa je tako skromen in ponižen, da se v večini knjig ni podpisal s pravim imenom, ampak samo ”duhovnik tržaške škofije”. Pri več knjigah je izpustil tudi letnico izida, ker je bila zanj važna samo vsebina. Pomembno je tudi, da je večino knjig sam založil, ker ni bilo primernih založb.«