Cerkev

Zgodovinski podatki naše cerkve

oltar_2


Mačkoljanska cerkev je bila stoletja podružnica župnije v Ospu. Stara je pa blizu 350 let. Zgodovinske podatke je v podlistku Novega lista (Gorica, 1929-30) napisal Virgil šček, ki je nekaj časa bival pri sobratu v župnišču v Ospu: “V župnem uradu je dobro ohranjena koženica (pergamena), na kateri je pisano, da je tržaški škof Marenzi (lastnoročno podpisan), baron Marenfeld, 7. februarja 1658 posvetil cerkev v Mačkoljah v čast sv. Rufa, škofa in mučenca in da je vložil v glavni oltar ostanke sv. Socerba in sv. Krištofa, v levi stranski oltar ostanke sv. Katarine, sv. Boštjana, sv. Justa in v desni stranski oltar ostanke sv. Jerneja in sv. Valentina.” V nemirnih letih po drugi svetovni vojni so župnišče v Ospu zasedli vojaki, zato se je župnijski arhiv razstresel po privatnih hišah in deloma po sosednjih vaseh. Predloški župnik gospod Jože Kocjan, ki je tedaj opravljal tudi Osp, je na mojo prošnjo poiskal in našel nekaj starih zapisov o mačkoljanski cerkvi. Tako piše, da je bila naša cerkev posvečena 8. februarja 1658 (ne 7. februarja!) – Die 8 va februarii 1658 Ecclesia in Mascolia filialis, tunc in Diocesi Tergestina ab Ill. ac Rev. Ep. Antonio IV Marentio, Comite, Lib. Barone in Marenfeld e Sheneg regnante Imp. Ferdinando III. Consecrata fuit et ad humiles viconorum preces ad primam Dominicam post novum annum dies Dedicationis traslatus fuit. Decretum asservatum est in Eccl. Mascolia S. Ruffi et Barth. etc.
Ko so cerkev posvetili, je bil župnik v Ospu gospod Gregor Nikol. Zidali so jo pa za časa njegovega predhodnika g. Gregorja Lavriha.
Kakor priča vklesana letnica v jerti nad vhodnimi vrati, naj bi bila ta naša cerkvica dograjena leta 1652. Zato smo domačini leta 1952 na pobudo tedanjega dušnega pastirja, g. Stanka Janežiča, slovesno praznovali njeno 300-letnico. Dostojno smo obeležili s primernim praznovanjem tudi 330-letnico.
Cerkev stoji sredi starega vaškega jedra, neposredno ob glavni prometni žili skozi naselje. Nekoč ni bilo tako, kajti pomembna je bila tudi vzporedna cesta, ki pelje od lipe oziroma od šfledenca navzdol do Klanca in dalje čez Križišče iz vasi. Ko so po 2. svetovni vojni urejali pot skozi vas za sodobnejše prometne zahteve, so se občinski načrtovalci odločili za današnjo varianto. S to ureditvijo je cerkev zgubila svoje prvotno mirno okolje. Cerkev je široka komaj 6 m v ladji, 5 m v prezbiteriju, dolga pa je v celoti le 7,5 m. Nad vhodom je vzidan primerno prostoren kor za pevce; do njega so nekoč vodile lesene, polžaste stopnice v desnem kotu cerkvene ladje ob kropilniku. Po vojni je postala cerkev premajhna. Za pridobitev prostora so odstranili iz cerkve stopnice na kor in oba stranska oltarja. Kor so tedaj povezali z vrati v stolp-zvonik. Zaradi dotrajenosti tramov, na katerih je slonel kor, že ni bilo več varno niti za pevce na koru niti za vernike pod njim. Zato je bilo nujno kor povsem obnoviti. Sodobnejše z železobetonskim tlakom ga je na novo postavil zidar Marko Deklič v poletju 1985. V podkorju zraven cerkvenih vrat je stal še po vojni lepo sklesan kropilnik iz belega kamna. Velika okrogla skleda s premerom približno 80 cm je bila položena na več kot meter visokem stebru s kvadratnim podstavkom. Podobne kropilnike vidimo še danes v mnogih sosednjih cerkvah tudi v našem Bregu, čisto enakega pa na Vzročku pri Predloki v Istri. Naš je izginil. Pravijo, da je bil prodan istočasno z lepim koritom iz Lozifla. Bili so pač časi, ko je naš človek menil, da je dobro odvreči vse staro. Tako je šlo iz naših krajev tudi nekaj starih skrinj, omar in raznih vrednostnih etnografskih predmetov. Menda je šla takrat tudi dragocena svetilka – lampa, ki je visela izpod stropa pred glavnim oltarjem le za opasila. Tega se še spominjam.
Z odstranitvijo zidanih stranskih oltarjev sta bili sneti s stene obe veliki in uokvirjeni sliki, ena sv. Katerine in druga sv. Valentina, ki ju je izdelal G. Novack 1860. Prenesli so ju v “staro šolo” in tam sta bili mnogim v napoto. Pred nekaj leti je skoraj prišlo do tega, da bi odvrgli obe sliki med staro šaro. Opozorila sem na zgodovinsko in umetniško vrednost podob. Tako sta se ohranili in dočakali ponovno vrnitev v cerkev sočasno z obnovo oltarja leta 1990.
Na stropu ladje je bila do konca druge svetovne vojne velika freska s podobo mučenja sv. Jerneja, apostola. žal je tedaj, ko so nemške granate porušile špico zvonika, bila poškodovana cervkena streha in je zato odpadel stropni omet s sliko. Ob povojnem restavriranju poškodovane cerkve so delavci vse prebelili. Tudi značilne slike zvezd in drugi preprosti okraski v prezbiterju so ostali skriti pod novo barvo.

Baročni oltar

oltar_pozlacen
Od vsega starega je ohranjen skoraj samo še visok baročni glavni oltar, ki je ves lesen, večnadstropen, bogato rezljan, poln figur in preprostih cvetličnih ornamentov, kipov in reliefov. V osrednji niši kraljuje podoba okronane Matere Božje v “barčici”. V naročju drži malega Jezusa. V stranskih in manjših nišah sta druga dva kipa. Eden naj bi bil sv. Ruf, drugi sv. Jernej, oba zavetnika te cerkvice. Nad podobo Matere Božje je v niši križne oblike kip Boga Očeta v oblakih neba, ki z razprostrtima rokama zaobjema svoje stvarstvo. Pod oblakom vidimo še preprosto upodobljenega golobčka – znamenje sv. Duha. Ob straneh slike Boga Stvarnika rasteta iz vejnatih okraskov dva angela: podobi sta reliefni. čisto na vrhu oltarnega nastavka pa stoji kip vstalega Zveličarja ob dveh ležečih angelih.

Ko je torej po prizadevanju župnika žarka škerlja dobil ta oltar svoj prvotni pozlačen videz, so se med župljani pojavila številna vprašanja in ugotavljanja:
1. Od kod ta lesen in bogato izrezljan, poslikan in pozlačen oltarni nastavek? Revni nekdanji domačini si niso mogli privoščiti tega razkošja. Je bil morda prenešen sem iz kake porušene cerkve?
2. Je sv. Ruf zares originalen? Zakaj ima torej v naročju podobo mestnega naselja? Od kod pa kip sv. Jerneja, ki ni baročno delo, ampak gotsko? Kam je izginil prvotni kip in od kod ta gotski nadomestek?
3. Dva angela, obuta v škornje, ob vstalem Kristusu na vrhu oltarja stegujeta naprej prazni roki. Kaj sta prvotno nosila? Kadilnici ali svetilki? In vstali Kristus je v levi roki držal bandero – znamenje zmage nad smrtjo. Tudi to je izginilo še ne dolgo tega. Na drugih dveh stranskih podstavkih očitno manjkata dva angela.
4. Kot že omenjeno, se je pred nekaj desetletji prerado zametavalo lepo in starodavno v zameno za novo, četudi brez vrednosti. V taki napačni vnemi so se v zameno za električne lučke odstranile preprosto izrezljane rožice, ki so krasile nazobčane robove in okvirje tega bogatega baročnega oltara.
5. Zanimive so slikarije drobnega in barvanega cvetja. žal se niso ohranile v celoti. Lepi so trije uokvirjeni okraski v podstavku, ki spominjajo na značilne slovenske skrinje.
6. Sedanji tabernakelj je zopet lesen, na novo izdelan, podoben originalnemu, a nekoliko večji.

Obnovitvena dela oltarja, a tudi novega tlaka v prezbiterju, ponovne namestitve slik sv. Katarine in sv. Valentina ter kipov sv. Jožefa in sv. Antona, ki sta stala prej ob straneh oltarnega nastavka, so se opravila pod vodstvom zavoda za spomeniško varstvo v Trstu.
Iz župnijske kronike zvemo, da so razstavili celotni oltar 8. marca 1990 in ga odpeljali dva dni pozneje v restavratorsko delavnico v kraju Artegna blizu Vidma v Furlaniji. župnik žarko škerlj je skrbno spremljal restavratorska dela in doma nadziral zidarska obnovitvena dela v prezbiterju ter zbiral in dobil potrebno vsoto milijonov lir za poravnavo velikih stroškov. Veliko so v ta namen darovali župljani, po večini anonimno. Lepo restavrirani in pozlačeni oltar se je vrnil v našo cerkev 22. oktobra 1990. Iz župnijske kronike zvemo še, da je bila starodavna, zdaj odstranjena oltarna miza, zidana iz preprostega domačega kamna in povečana vsaj enkrat, verjetno leta 1898, ko je župnik in dekan J. Kompare poskrbel za določena takratna obnovitvena dela. Na deskah za osrednjo oltarno nišo stoji preprost zapis:
Upravitel gospot Kompare  dekan v Ospu 1898.

Verjetno je to datum tretjega barvanja oltarja. Bodi karkoli že, gotovo je pa to, da je vrednost tega oltarja neprecenljiva. Avtor je neznan. Restavrator pa je izjavil, da je takih oltarjev v deželi FJK malo, a izmed vseh je ta najlepši. (Altari così ce ne sono nella Regione Friuli Venezia Giulia pochissimi. Questo è il migliore.)
Obnovljeni baročni oltar in novo marmornato daritveno mizo je blagoslovil škof Lovrenc Bellomi v nedeljo, 28. oktobra 1990 ob navzočnosti duhovnikov R. Bogatca, F. Vončina, D. Jakomina in škofovega vikarja dr. L. škerla. Ob koncu slovesnosti se je domači župnik toplo zahvalil škofu za opravljene obrede in vsem, ki so karkoli storili za celotno obnovo. Dr. Topanijeva iz urada za spomeniško varstvo je dala pobudo in poskrbela za deželno denarno podporo, restavrator Renzo Lizzi je opravil obnovitvena dela oltarja, arhitektinja Renata Sirotich je vodila dela, slikar Boris Zuljan je restavriral obe starodavni stenski sliki nekdanjih stranskih oltarjev, poslikal lesene obloge ob stenah, klopi in strop nad prezbiterjem ter vrnil nekdanji napis nad obokom MOJA HIŠA JE HIŠA MOLITVE; zidalo je podjetje Deklič, električna dela je opravil Giordano Tul, kamnoseška Leonardo Venturini in mizarska Zorko Jurjevič; domačini pa so s prostovoljnim delom cerkev pobelili.

Goršetov Križev pot


Mačkoljanska cerkvica se ponaša še z novejšo umetnino. To je križev pot, ki ga je izdelal akademski kipar France Gorše. Sestavlja ga 16 samostojnih reliefnih glinastih podob. Dobili smo jih pa tako.

Septembra 1980 se je mudil na Tržaškem tedaj že 83-letni umetnik Gorše. Tega nekdanjega profesorja na učiteljišču v Trstu sva z župnikom Francem Vončino peljala v cerkev, da bi si jo ogledal in izdelal podobe križevega pota. Obljubil je, da bo pripravil najprej eno postajo, nakar naj bi si jo prišli ogledat v Sveče na Koroškem. če bi nam bil izdelek všeč, bi naročili celoten križev pot za približno poldrugi milijon lir. Nismo šli na obisk, nismo pisali, a kipar se je resno lotil dela. Ko sva mu z župnikom končno le telefonirala, je povedal, da ima izgotovljenih že osem postaj. Na našo prošnjo je obljubil, da bo celoten križev pot gotov pred velikonočnimi prazniki (1981). Dobrih štirinajst dni pred oljčno nedeljo je kipar Gorše sporočil, da je križev pot izdelan, da je zelo dobro uspel in da ga vsi občudujejo.
V nedeljo, 5. aprila 1981 so šli nekateri Mačkoljani s štirimi osebnimi avtomobili v Sveče, odkoder so srečno pripeljali Goršetovo umetnino v domači kraj. župnik Vončina je nove podobe križevega pota blagoslovil na oljčno nedeljo 1981. Na stene ga je namestil Vladimir Novak. Stroški so bili hitro kriti, saj so verniki radi prispevali vsak po svojih močeh.

Še tri zanimivosti

V podkorju visi na steni razpelo – lesen križ je novejše izdelave, Kristus na njem je pa zelo star. Pod njim je pripeta ploščica z napisom SV. MISIJON 1951, 1961. Manjka še letnica 1989.

Pa še en križ v cerkvi je važen, tisti na steni v prezbiterju: ni umetnina, a je skrbno izdelan in služi ob pobožnosti križevega pota zlasti v postnem času. Izdelal ga je nekdanji cerkovnik Henrik Novak že v 50-letih 20. stoletja. Že od nekdaj je bil na koru majhen, preprost harmonij na pedale. Gospod Jakomin je priskrbel drugega, večjega in uglašenega, a ne novega. Pozneje je tega zamenjal nov, električen, a glasovno neprimeren za spremljavo nabožnih pesmi v cerkvi. Tedaj je vodil cerkveni pevski zbor g. Cveto Marc in ponudil je svoje elektronske orgle, primerno velike za našo cerkev. Kupili smo jih za skromno vsoto milijon lir v septembru leta 1984.

Služba božja v naši cerkvi
Predloški župnik g. Jože Kocjan mi je okrog leta 1960 posredoval sledeče podatke po Liturgičnem direktoriju iz leta 1768:

11. Prvo nedeljo po Obrezovanju Gospodovem se je obhajalo žegnanje cerkve sv. Rufa
12. 2. jan. – Nocturn, laudes in sv. maša za dobrotnike sv. Rufa
13. 21. jan. – sv. Neža
14. 22. jan. – sv.Vincencij in Atanazij, muč.
15. 9. jan – sv. Apolonija, muč.
16. 10. feb. – Nocturn, laudes in sv. maša za pok. ude bratovščine in dobrotnike
17. 14. feb. – sv. Valentin, muč.
18. Na pustni torek – Ultima Bachanalium
19. 23. marca – za pok. Petra Hlazon (Hlačon)
10. V ponedeljek po tihi nedelji velikonočno spovedovanje, enako se je spovedovalo še na velikonočni ponedeljek
11. V ponedeljek križevega tedna procesija in sv. maša
12. 11. jun. – sv. Barnaba, ap.
13. 12. jul. – sv. Mohor in Fortunat, muč.
14. 17. jul. – sv. Marina
15. 20. jul. – sv. Elija, prer.
16. 22. jul. – sv. Marija Magdalena, spok.
17. 26. jul. – sv. Ana
18. 27. jul. – sv. Ruf, muč., patrocinij
19. 28. jul. – sv. Nazarij in tov. muč.
20. 29. jul. – sv. Marta, dev.
21. 24. avg. – sv. Jernej, ap. – tudi blagoslov
22. 25. nov. – sv. Katarina, dev. in muč.
23. 24. dec. – Božična vigilija, sv. maša, sledi blagoslavljanje hiš.
24. 28. dec. – Nedolžni otročiči

Razen teh sv. maš je bil župnik dolžan opraviti 7 sv. maš “za dobrotnike sv. Rufa” in eno za pok. Gašparja Ellerja. Plačali so njegovi dediči.
Ko mi je g. Kocjan posredoval te podatke, je na koncu dodal:
“Toliko sem lahko zbral, ker je arhiv razmetan po vasi (Osp) in nisem mogel najti župnijske kronike.”
Kar jaz pomnim, je veljala praksa, da smo imeli Mačkoljani zelo slovesna dva praznika v letu – Majenco (prva nedelja v maju) in opasilo sv. Jerneja (nedelja po 24. avgustu). Slovesni in peti dopoldanski maši je sledil popoldanski blagoslov (večernice).
Gospod Franc Malalan, župnik in dekan v Ospu, je prihajal maševat v Mačkolje po namenu naročnikov (zlasti za pokojne) vsak ponedeljek. Take sv. maše so bile povezane z vilijami, se pravi, da je mašnik v črnem paramentu in ob katafalku, postavljenem sredi cerkve, pred službo božjo pel in molil psalme. Kadar je bival doma na počitnicah duhovnik domačin dr. Ivan Tul, je maševal vsak dan v cerkvi, a vedno zelo zgodaj zjutraj, že pred zoro. Ko je leta l939 prevzel upravljanje župnije g. Franc Zlobec, je kmalu vpeljal navado, da smo imeli tudi Mačkoljani sv. mašo vsako drugo nedeljo v mesecu. Tedaj je nastal ženski cerkveni zbor pod vodstvom Dalke šturman, ki je tako skrbela za primerno pevsko sooblikovanje službe božje. V prvih povojnih letih, razburkanih in negotovih, smo Mačkoljani še nekaj časa obiskovali službo božjo v župnijski cerkvi v Ospu. Kmalu je zaradi nastajanja nove državne meje postala otežkočena uporaba mejnega prehoda. Tedaj so prihajali maševat v našo cerkev razni duhovniki, najpogosteje kanonik msgr. Alojz (Luigi) Salvadori, vedno samo ob nedeljah in zapovedanih praznikih.
Versko življenje v Mačkoljah je zaživelo s prihodom duhovnika Dušana Jakomina (1949). Imeli smo vsakodnevne sv. maše, lepe nedelje, slovesne praznike, polnočnico, vstajenjsko procesijo in vse pobožnosti, ki smo jih prej lahko obiskovali le na fari.
Vsestransko duhovno skrb z redno službo božjo, s praznovanji in pobožnostmi smo imeli nato vsa leta do odhoda župnika žarka škerlja v Bazovico (1996). četudi nimamo od tedaj duhovnika v vasi, imamo v naši cerkvi redne nedeljske in praznične službe božje, med tednom pa vsaj dve sv. maši po naročilih.

(povzeto iz: Na robu Istre. Vas Mačkolje do leta 2000) – Ljuba Smotlak

DRUGA VERSKA ZNAMENJA V VASI:

sveti-jozef

Kapelica posvečena svetemu Jožefu (obnovljena leta 2014)

 

 

Kapelica posvečena Lurški Mariji (obnovljena leta 2015)

Kapelica posvečena Lurški Mariji
(obnovljena leta 2015)