KOTIČEK ZA SVETO MAŠO

»Glejte, ženin prihaja!« Zdaj začenjamo razumeti, kako in zakaj evharistija gradi župnijo (paroikia). Župnijo gradi, ker drži kristjane »s prepasanimi ledji, sandali na nogah in palico v roki«, v stanju stalnega eksodusa; s svojim vsakodnevnim spominjanjem pri maši preprečuje, da bi se Cerkev udobno namestila in postala »naseljena« Cerkev, Cerkev, ki bi zaspala. To je oblika župnije, kakršno svet potrebuje: ne kraj, kjer je najti vse storitve, dejavnosti in zabavo, ki jih tudi svet proizvaja in širi (in ki so ga pogosto naveličale in razočarale), ampak kraj romanja in veselja. Kraj, v katerem je izkusiti prisotnost Duha in v katerem je človek, ki pride prvič tja, prisiljen priznati, da je tam precej drugače, in tako kot tisti, ki so prvič prišli v krščansko skupnost v prvih časih krščanstva, vzklikne: »Zares, Bog je med vami!« (1 Kor 14,25). (R. Cantalamessa: Evharistija, naše posvečenje. Ljubljana 2004; str.146)